Indikacije za agonist receptorja GLP-1

Sladkorna bolezen tipa 2[uredi]

Agonisti GLP-1 so bili najprej razviti za sladkorno bolezen tipa 2.^[5]Standardi Ameriškega diabetičnega združenja (ADA) za zdravstveno oskrbo pri sladkorni bolezni iz leta 2022 vključujejo agonist GLP-1 ali zaviralec SGLT2 kot prvo linijo farmakološke terapije za sladkorno bolezen tipa 2 pri bolnikih, ki imajo ali so izpostavljeni visokemu tveganju za aterosklerotično srčno-žilno bolezen ali srce neuspeh. So tudi zdravilo prve izbire za ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 in boleznijo ledvic. Obe vrsti zdravil se lahko kombinirata z metforminom.^[6][7]Ena od prednosti agonistov GLP-1 v primerjavi s starejšimi insulinskimi sekretagogi, kot so sulfonilsečnine ali meglitinidi, je, da imajo manjše tveganje za povzročitev hipoglikemije.^[8]ADA priporoča tudi uporabo agonistov GLP-1 namesto začetnega insulina pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2, ki potrebujejo dodatno kontrolo glukoze, razen če obstaja katabolizem, hiperglikemija nad določenim pragom ali sum na avtoimunski diabetes.^[6]

Metaanaliza iz leta 2021 je odkrila 12-odstotno zmanjšanje umrljivosti zaradi vseh vzrokov, če so analogi GLP-1 uporabljeni pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2, ter znatno izboljšanje srčno-žilnih in ledvičnih izidov.^[9]Metaanaliza, ki je vključevala 13 preskušanj srčno-žilnih izidov, je pokazala, da zaviralci SGLT-2 zmanjšajo tveganje za tritočkovni MACE, zlasti pri osebah z ocenjeno hitrostjo glomerulne filtracije (eGFR) pod 60 ml/min, medtem ko GLP{{5 }} agonisti receptorjev so bili bolj koristni pri osebah z višjo eGFR.^[10]Podobno je bilo zmanjšanje tveganja zaradi zaviralcev SGLT-2 večje pri populacijah z višjim deležem albuminurije, vendar tega razmerja niso opazili pri agonistih receptorjev GLP-1. To nakazuje različno uporabo obeh razredov snovi pri bolnikih z ohranjenim in zmanjšanim delovanjem ledvic oziroma z diabetično nefropatijo oziroma brez nje.^[10]Agonisti GLP-1 in zaviralci SGLT2 delujejo na znižanje HbA1c z različnimi mehanizmi in jih je mogoče kombinirati za večji učinek. Možno je tudi, da zagotavljajo dodatne kardioprotektivne učinke.^[11]

Agonisti GLP-1 niso odobreni s strani FDA za sladkorno bolezen tipa 1, vendar se lahko uporabljajo nenamensko poleg insulina za pomoč bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 1 pri izboljšanju telesne teže in nadzoru glukoze.^[6]

Bolezni srca in ožilja[uredi]

Agonisti GLP-1 so pokazali kardioprotektivni učinek pri zdravljenju debelosti.^[12]

Debelost[uredi]

Agoniste GLP-1 priporočamo kot dodatno terapijo k posegu v življenjski slog (omejitev kalorij in vadba) pri ljudeh z ITM nad 30 ali ITM nad 27 z vsaj eno komorbidnostjo, povezano s težo.^[13]Čeprav so nekateri agonisti GLP-1, kot je semaglutid, učinkovitejši od drugih zdravil za hujšanje, so pri povzročanju izgube teže še vedno manj učinkoviti kot bariatrična kirurgija.^[14]Učinki agonistov GLP-1 na zmanjšanje telesne teže izvirajo iz kombinacije perifernih učinkov in aktivnosti v možganih prek centralnega živčnega sistema.^[15]

Brezalkoholna maščobna bolezen jeter[uredi]

Agoniste GLP-1 preučujejo za zdravljenje nealkoholne maščobne bolezni jeter (NAFLD). So vsaj tako učinkoviti kot zdravila, ki se trenutno uporabljajo, pioglitazon in vitamin E, in znatno zmanjšajo steatozo, balonsko nekrozo, lobularno vnetje in fibrozo glede na sistematični pregled iz leta 2023.^[16]Semaglutid je od leta 2023 v študiji faze III za nealkoholni steatohepatitis, hujšo obliko NAFLD.^[17]

Sindrom policističnih jajčnikov[uredi]

Agoniste GLP-1 priporočamo kot zdravljenje sindroma policističnih jajčnikov, samostojno ali v kombinaciji z metforminom. Kombinirana terapija je pokazala večjo učinkovitost pri izboljšanju telesne teže, občutljivosti na inzulin, hiperandrogenizmu in motnjah menstrualnega cikla.^[18]Ta uporaba je neoznačena.^[19]

depresija[uredi]

Agonisti GLP-1 so pokazali antidepresivne in nevroprotektivne učinke. Uporabljajo se lahko tudi kot zdravljenje negativnih presnovnih posledic antipsihotikov druge generacije, kot je debelost.^[20][21]

Motnje sistema nagrajevanja[uredi]

Agonisti GLP-1 se razvijajo za motnjo uživanja substanc, stanje z malo farmakološkimi možnostmi zdravljenja. Zmanjšujejo samozadostno uživanje zdravil in alkohola pri živalih, čeprav ta učinek pri ljudeh ni bil dokazan. Mehanizem tega učinka zmanjševanja zasvojenosti ni znan.^[22]Agoniste GLP-1 preiskujejo tudi za zdravljenje motnje prenajedanja, ki je najpogostejša motnja hranjenja.^[23][24]